ODVISNOST OD EKRANOV IN KAKO POMAGATI ?

Lana, 10 let, popolnoma razpade, ko je čas za večerjo. Miza čaka, ona pa kriči, brca in hlipa, kot da so ji vzeli del nje. “Samo še to igro dokončam,” ponavlja. A ko jo prekinejo, se v njej sproži odtegnitveni sindrom — možgani, navajeni stalnih nagrad, preprosto ne zdržijo tišine.

Tim, 13 let, ponoči pod odejo drži zaslon, ki razsvetljuje njegov obraz. Zjutraj je izčrpan, razdražljiv, v šoli odmaknjen. Nič več ga ne zanima — ne nogomet, ne prijatelji, ne glasba. Samo tisti tihi “ping”, ki mu da občutek, da je nekje še del nečesa.

Nika, 15 let, se skriva za mobitelom, ker je tam vse lažje. Ni tišine, ni neprijetnih pogovorov, ni socialne zadrege. Ko ji vzamejo telefon, ne joka zaradi omejitve — joka, ker ostane sama s tesnobo, ki jo je maskirala z neskončnim »scrollanjem« (neprestano drsenje po zaslonu navzdol ali navzgor z namenom hitrega pregledovanja vsebin).

Mobitel ni problem.

Problem je, ko mobitel postane edini način pomirjanja, edini vir nagrade, edini prostor, kjer otrok, mladostnik nekaj “zmore”.

Digitalne naprave so postale pomemben del vsakdana, vendar je pri otrocih in mladostnikih meja med zdravo uporabo in problematično odvisnostjo vse bolj zabrisana.

Odvisnost od mobitela je resna težava sodobnega življenja.
Močni afektivni izbruhi ob odvzemu telefona niso “kljubovanje”, ampak sporočilo, da otrok, mladostnik ne zmore sam.

ZAKAJ PRIDE DO HUDIH AFEKTIVNIH IZBRUHOV?

Močni afektivni izbruhi ob odvzemu mobitela so resen znak, da gre že za disregulacijo živčnega sistema – otrok, mladostnik ni več sposoben obvladati frustracije, ker je mobitel postal glavni vir dopamina in samopomiritve.

VZROKI

• Prekinjena dopaminska nagrada

Otrokova, mladostnikova možganska kemija je dobesedno navajena hitrih nagrad. Odvzem sproži “odtegnitveni” sindrom.

• Pomanjkanja samoregulacijskih veščin

Če mobitel služi kot glavno orodje za pomirjanje, otrok, mladostnik nima razvitih drugih strategij.

• Čustvene stiske, ki pridejo na površje

Ko mobitel izgine, se pojavijo tesnoba, dolgčas, osamljenost ali napetost, s katerimi se otrok težko sooča.

Gre torej za signal globlje odvisnosti, preobremenjenega živčnega sistema in pomanjkanja strategij za samoregulacijo. Ekran na mobitelu je postal otrokova, mladostnikova varnostna odeja, pomirjevalo, pobeg, dopaminski tobogan.

Otrok, mladostnik potrebuje starše, ki vidijo stisko za vedenjem in ostanejo mirni tudi takrat, ko je njemu najtežje.

V mnogih družinah se dogaja, da otrok, mladostnik ob odvzemu mobitela – tudi kadar gre za vnaprej dogovorjena pravila – doživi močne afektivne izbruhe, jok, kričanje, agresijo ali popoln čustveni zlom.

VZROKI

Nevrobiološka občutljivost

Otroški in najstniški možgani se še razvijajo. Aplikacije, igre in družbena omrežja so zasnovana tako, da sprožajo dopamin – kemikalijo za občutek ugodja.
Mlajši kot so, hitreje se razvije navada, ki možgane navadi na takojšnjo nagrado.

Beg pred čustvi

Mobitel postane način:

• bega pred dolgočasenjem,

• izogibanja stresu,

• umika pred socialnimi pritiski,

• samozdravljenja (tesnoba, žalost, osamljenost).

Pritisk vrstnikov in družbeno primerjanje

Otroci, mladostniki se bojijo, da bodo “izpadli iz dogajanja”, če niso ves čas prisotni v digitalnem prostoru.

Neomejena dostopnost

Mobitel je vedno pri roki – ni potrebno napora, priprave ali ustvarjalnosti, da bi ga uporabili.

PREPOZNAVANJE ODVISNOSTI OD MOBITELOV

Odvisnost od mobitela je prava odvisnost, ne navada. 

• Hudi izbruhi jeze ali joka ob odvzemu mobitela.

• Nenehno razmišljanje o mobitelu.

• Izguba interesa za hobije, druženje, šport.

• Pomanjkanje koncentracije, težave v šoli.

• Skrivalnice – uporaba naprave na skrivaj, ponoči.

• Laži glede časa uporabe.

• Prevelika razdražljivost, če se ne more takoj odzvati na digitalne dražljaje.

POMOČ

Izogibamo se grožnjam in kaznovanju.
Priporočljivo je trdno, a sočutno vodenje.

To je proces, ki ga otrok, mladostnik sam ne zmore – potrebuje modeliranje in vodenje staršev.

Iskanje strokovne pomoči ni znak starševskega neuspeha temveč odgovornega ravnanja.

• Jasna, predvidljiva, dosledna pravila (o času uporabe, starosti primernih vsebinah, nočnih omejitvah), ki jih poznajo in so dogovorjena z njimi brez vsakodnevnih pogajanj (vsakič na novo),

• Postopno zmanjševanje uporabe (postopno krajšanje časa, npr. vsak teden 15 minut manj), ne nenaden rez (povzroči izbruhe pri odvisnikih),

• Poln koledar: gibanje, druženje, ustvarjanje; manj kot je praznine, manj je potrebe po mobitelu.

• Učenje strategij za pomirjanje (globoko dihanje, telesne tehnike umirjanja, prepoznavanje in izražanje čustev, glasba, risanje, narava),

• Digitalni zgled staršev: otroci/mladostniki gledajo in če odrasli uporabljamo mobitel za vsako minuto tišine, bodo enako počeli tudi oni

• Digitalne cone brez telefonov (med obroki, učenjem, v spalnici, ob družinskih aktivnostih …).

• Sočuten pristop (umirjen glas, predvidljivost, razlaga, globlje razumevanje razlogov, zakaj je mobitel postal tako pomemben …).

• Sodelovanje s šolo in strokovnjaki, še posebej, ko izbruhi postanejo premočni ali otrok/mladostnik izgubi stik z vsakdanom (svetovalne službe, psihologi, psihoterapevti.