Ko otrok ali mladostnik naenkrat noče več v šolo in reče: “Ne grem več v šolo,” se v ozadju vedno
skriva zgodba in skoraj nikoli upor, skoraj vedno gre za klic na pomoč.
Za mnogimi “ne grem” stojijo trenutki in občutki, ki otroka/mladostnika pretresejo:
strah pred ocenjevanji, izključevanje med odmori, tihe solze, tesnoba, perfekcionizem ali domače spremembe, ki spodnesejo tla pod nogami.
Vsak “Ne grem več v šolo” ima svojo zgodbo. In nobena od njih ni preprosta:
Za tem “ne grem” pogosto živijo zelo resnične zgodbe, ki so v današnjem času zelo pogoste:
• stres v šoli (testi, ocenjevanja, prevelika pričakovanja),
• socialne težave – izključevanje, zbadanje, občutek osamljenosti,
• strah pred neuspehom ali perfekcionizem,
• konflikti z učitelji ali neprijetna razredna klima,
• čustvene spremembe (tesnoba, panični napadi, depresivno razpoloženje),
• družinske spremembe, ki otroku/mladostniku zmanjšajo občutek varnosti.
Luka se že ob zajtrku drži za trebuh — ne zaradi virusa, ampak zaradi sramu. En sam neprijeten trenutek pred razredom, en smeh preveč, in ponedeljki postanejo strašilo.
Zara tava med odmori. Dve skupini sošolk, veliko šepetanja, nikjer prostora zanjo. Knjižnica postane zatočišče, domov pa odnese občutek, da je nevidna.
Tia vsako jutro prešteva svoje misli in srčni utrip. Ni konflikta, ni prepira — samo tesnoba, ki tiho stiska prsni koš in se je ne zna razložiti. Reče, da jo boli glava. V resnici jo boli strah.
Nejc gleda, kako se mu je doma svet razklal na dva dela. Selitve, spremembe, tišina med starši. Šola mu zdrsne iz rok, ne zato, ker ne bi zmogel, ampak ker išče varnost, ki se je izmuznila.
In Mark … Mark skomigne, da je vse itak brez veze. Da šola ne ponudi nič novega, da so naloge nesmiselne in prihodnost prazna. Pod njegovim “itak vem vse” pa tiho bruha brezup, ki ga ne zna opisati.
Pet otrok. Pet zgodb. Ena resnica.
Ko otrok ali mladostnik ne zmore več v šolo, ni len, ni uporniški in ni razvajen.
Je preplavljen. Preobremenjen. Izgubljen. Ali včasih samo prestrašen.
KAKO LAHKO STARŠI POMAGATE?
Ne s pritiskom. S poslušanjem in brez obsojanja.
- Z opazovanjem sprememb in drobnih znakov: jok, bolečine v trebuhu, umikanje, izbruhi, izogibanje nalogam …
- Z ohranjanjem rutine (redno spanje, jutranji ritem, čas za počitek), ustvarjanjem miru.
- S postopnim vračanjem v šolo z majhnimi koraki in v dogovoru z otrokom/mladostnikom.
- Vključevanjem vrtca, šole: svetovalne službe znajo biti most in velik vir podpore.
- Z iskanjem strokovne pomoči ob dalj časa trajajočem in stopnjevanem odporu.
POMEMBNO
Otrokova, mladostnikova zgodba se ne spremeni z ukazom.
Spremeni se, ko začuti, da ni sam.
Vedeti mora, da ga vidite, slišite in verjamete, da zmore – korak za korakom.